Image

Prehransko dopolnilo ONIX je namenjeno prehranski podpori bolnikom z rakom.

Priporočen dnevni odmerek: 1 kapsula na dan, ob obroku. Priporočamo jemanje v celotnem času zdravljenja, kakor tudi po prenehanju (kot preventivo). Eno pakiranje zadostuje za 30 dni. Kapsule vsebujejo posebno, enterično ovojnino (mikrokristalna celuloza), ki omogoča varen prehod učinkovin skozi želodec. Primerno za vegetarijanke. Izdelek ne vsebuje laktoze, soli, glutena, umetnih barvil, okusov in konzervansov.
Kupi onix v naši trgovini
Cink
0mg
100%*
Pantotenska kislina
0mg
300%*
Selen
0μg
182%*
Vitamin A
0μg
62,5%*
Vitamin B1 (Tiamin)
0mg
500%*
Vitamin B2 (Riboflavin)
0μg
500%*
Vitamin B3 (Niacin)
0mg
300%*
Vitamin B6
0mg
300%*
Vitamin B7 (Biotin)
0μg
500%*
Vitamin B9 (Folna kislina)
0μg
200%*
Vitamin B12
0μg
500%*
Vitamin C
0mg
500%*
Vitamin E
0mg
200%*
Vitamin C
0mg
500%*
 
*Vsebnost v dnevnem odmerku glede na priporočene dnevne količine

Vitamini so bistvenega pomena za zdravje in so potrebni v različnih biokemičnih ter fizioloških procesih telesa. Vitamini so razdeljeni v topne v maščobnah (A, D, E in K) in vodotopne (C in vitamin B skupine). Zaradi številnih študij o vitaminih in njihovi vlogi pri pomoči pri zdravljenju raka, ki so bile v zadnjem času objavljene, je nujno vse znanstvene informacije zbirati v enem preglednem članku, ki bo jasno opredelil vitamine in minerale, ki pomagajo pri tej resni bolezni. V ta namen smo v medileku zbrali številne podatke iz kakovostnih kliničnih raziskav o najbolj obetavnih vitaminih in mineralih. Te podatke smo nato upoštevali tudi pri razvoju izdelka z imenom Onix.


 
  • Vitamin A

    Vitamin A sodeluje v širokem spektru bioloških dejavnosti, kot so razmnoževanje, embriogeneza, rast, diferenciacija, proliferacija, apoptoza, vid, oblikovanje kosti, metabolizem, hematopoeza in pri številnih imunoloških procesih. Glede na velik pomen mehanizmov, s katerimi vitamin A in retinoidi delujejo na celični ravni, je njihova uporaba pri preprečevanju in zdravljenju raka sprožila že številne raziskave. Tako sta npr. Wolbach in Howe (1) in kasneje tudi Lasnitzki (2) in Logan (3) dokazali pomembno vlogo vitamina A in retinoidov v onkogenezi številnih tkiv. Lotan (4) je z in vitro in in vivo študijo pokazal, da lahko te spojine na različne načine vplivajo na rast malignih celic, in sicer s pripravo rasti, apoptozo in rediferenciacijo v različnih celičnih linijah. Vemo, da se homeostaza vitamina A in retinoida spremeni v številnih vrstah tumorjev, vključno z levkemijo, rakom dojk, kože, ust, prostate in karcinomom materničnega vratu. Slabo pretvorbo retinola v retinojsko kislino najdemo v celičnih linijah raka dojke, v zadnjem času pa Williams et al. (5) enake rezultate prikazuje pri rakavih celicah jajčnikov. Ti rezultati podpirajo hipotezo, da metabolizem vitamina A prispeva k onkogenezi jajčnikov.

  • Vitamini skupine B

    Kompleks vitaminov skupine B vsebuje več vitaminov topnih v vodi: B1 (tiamin), B2 (riboflavin), B3 (niacin), B5 (pantotenska kislina), B6 (piridoksin), B7 (biotin), B9 (folna kislina) in B12 (kobalamin). Vitamini skupine B ohranjajo in povečujejo hitrost presnove, ohranjajo mišični tonus, zagotavljajo dobro stanje kože, izboljšajo funkcije živčnega in imunskega sistema ter spodbujajo rast in delitev celic. Številne epidemiološke študije so pokazale, da je za preprečevanje raka dojk pomemben primeren vnos vitaminov skupine B. Izredno kvalitetno študijo je opravil Zhang et al. (6), ki je preučil razmerje med folatom, vitaminom B6 in vnosom vitamina B12 ter tveganjem za nastanek raka dojk pri čemer je upošteval tudi porabo alkohola, ker na več načinov spreminja normalni metabolizem folata. Avtorji so ugotovili, da lahko visoka koncentracija folata v plazmi in po možnosti vitamin B6 zmanjša tveganje za razvoj te patologije, zlasti pri ženskah z višjim tveganjem za razvoj raka dojke zaradi večjega uživanja alkohola. Nizek folat je povezan tudi z večjim tveganjem za vrsto raka prebavil, vključno z rakom želodca. Krumdieck (7) je prav tako uspešno dokazoval hipotezo o epitelnih oblikah raka, kot so rak materničnega vratu, rak pljuč in rak mehurja, ki so lahko posledica pomanjkanja folne kisline, vitamina B12 in ostalih vitaminov skupine B.

  • Vitamin C

    Vitamin C je vodotopen antioksidant, ki je prisoten v rastlinah in nekaterih živalih. Za razliko od večine sesalcev ljudje nimamo sposobnosti za sintetiziranje tega hranila endogeno in ga moramo zato dobiti skozi prehrano in prehranska dopolnila. Vitamin C je eno od najbolj znanih naravnih zdravil, ki je kot kažejo študije, učinkovit tudi pri zdravljenju raka. Ne samo, da ubija tumorske celice – bolniki, ki ga prejemajo, laže prenašajo kemoterapijo in imajo manj stranskih učinkov. Ob upoštevanju pomembnih značilnosti vitamina C je bilo opravljenih več študij, ki kažejo na korist dodajanja vitamina C pri preprečevanju in zdravljenju raka. Uporaba v klinični praksi je na žalost še vedno sporna, čeprav so študije pokazale, da dodatek vitamina C pri terminalnih bolnikih z rakom izboljša njihove simptome in podaljša njihovo življenje. Uporaba vitamina C v klinični praksi se je začela v sedemdesetih letih, ko so Ewan Cameron, Linus Pauling in Allan Campbell (8) uporabljali visoke doze vitamina C kot dodatek za bolnike z rakom. Njihovi rezultati so bili zelo obetavni pri uporabi vitamina pri zdravljenju raka. Verrax in Calderon (8) sta dokazovala, da imajo visoki odmerki vitamina C pozitivne učinke proti raku v raziskavah, ki sta jih izvajala tako in vitro kot tudi in vivo. Uporabili so več linij rakavih celic, ki so bile izpostavljene visokim dozam vitamina C več kot 2 uri. Ugotovili so, da so farmakološke koncentracije vitamina C uničile te linije tumorskih celic z visoko učinkovitostjo (EC50 v območju od 3 do 7 mM). Študijo in vivo so opravili tudi Yeom et al. (9), da bi testirali karcinostatične učinke vitamina C pri miših s sarkomskimi celicami. Stopnja preživetja se je povečala za 20% v skupini, ki je prejemala visoke koncentracije vitamina C v primerjavi s kontrolno skupino. Ti rezultati so pokazali, da lahko visoke koncentracije vitamina C zavirajo angiogenezo v rakavih celicah. Študijo o učinkovitosti vitamina C kot zdravila za raka so izvedli tudi na 27 bolnicah z napredovalim rakom jajčnikov (10). Vsem so odkrili bolezen šele, ko je ta že bila v stadijih tri ali štiri. Vse bolnice so zdravili s kemoterapijo (paclitaxel ali carboplatin), pri polovici bolnic pa so kemoterapiji dodali še visoke odmerke vitamina C. Tumorji pri tistih, ki so prejemale vitamin C so se zmanjšali, bolnice pa so kemoterapijo tudi laže prenašale. Visoki odmerki vitamina C niso bili toksični za zdrave celice in niso povzročili neželenih sprememb v ledvicah, jetrih in vranici. In kako vitamin C deluje na rakave celice? »Poskusi na tumorskih modelih in na rakavih celicah pri laboratorijskih živalih so pokazali, da vitamin C povzroči nastajanje vodikovega peroksida v medceličnem prostoru, ki poškoduje DNK rakavih celic ter zavre njihovo rast. Opazili smo tudi, da je vitamin C izboljšal učinek kemoterapije«, je povedala ena od avtoric raziskave dr. Jeanne Drisko iz Univerze Kansas.

  • Vitamin D

    Epidemiološke študije dokazujejo (11), da je kar 40-75% populacije v pomanjkanju vitamina D, obdobju, ko žarki sijejo na zemljo pod ostrim kotom, od oktobra do aprila pa naj bi se ta ocena povzpela celo na 90% zdrave populacije. Mnogo strokovnjakov je zato mnenja, da lahko govorimo o epidemiji in pandemiji pomanjkanja vitamina D. Mnoge študije so pokazale, da obstaja močna povezava med vitaminom D ter različnimi in najbolj pogostimi oblikami raka (rak prsi, rak črevesja, rak prostate, rak pljuč, rak trebušne slinavke, rak materničnega vratu, rak jajčnikov …) (12). Teorije, ki povezujejo pomanjkanje D vitamina z rakom, so bile testirane in potrjene v več kot 257 epidemioloških študijah. Ena od študij iz leta 2011 (13) je dokazala ne le, da so nizke ravni vitamina D povezane z rakom prsi, temveč da so lahko povezane tudi s tveganjem za razvoj najbolj agresivnih oblik raka. Raziskovalci na University of Rochester Medical Center so namreč testirali nivo vitamina D pri 155 bolnicah z rakom prsi v mesecih pred ali po operaciji za zdravljenje raka. Ugotovili so, da so suboptimalne ravni vitamina D povezane s prisotnostjo bioloških markerjev povezanih z bolj agresivnimi vrstami tumorjev. Povsem nova študija, objavljena oktobra 2015 v American Journal of Clinical Nutrition (14) je pokazala, da vitamin D3 preprečuje razvoj raka prsi, ki ima svoj vzrok v delovanju hormona estrogena. Študija je bila opravljena na več kot 57.000 ženskah v postmenopavzi, ki so uživale nadomestno hormonsko terapijo in pokazala je, da uživanje vitamina D zmanjša rizik za obolenjem za rakom dojk za 26%.

  • Vitamin E

    V zadnjih dveh desetletjih so se znanstveniki močno osredotočili na vlogo vitamina E pri raku in opravili številne študije. Ugotovljeno je, da bi lahko bil vitamin E pomemben zaščitni agent proti pljučnemu raku, kot sta pokazala Wang X in Quinn PJ (15, 16). V teh študijah so pokazali, da vitamin E zmanjša celično proliferacijo v in vitro in in vivo raziskavah. Da bi ugotovili odnos med vnosom vitamina E in tveganjem za nastanek raka na jetrih so raziskovalci univerze v Šanghaju izvedli testiranje na 132.837 prostovoljcih (17). Na tak način so pridobili podatke o posameznikovih prehranskih navadah pri čemer so uporabili validirane vprašalnike o prehranski pogostosti. Udeležence v raziskavi so preučevali glede na kvaliteto hrane in vsebnost vitamina E v njej ter jemanje vitaminskih dodatkov z vitaminom E. Nato so primerjali tveganje za nastanek raka na jetrih v skupini z visokim in v skupini z nizkim vnosom vitamina E. Raziskovalci pravijo, da so odkrili jasno povezavo med vnosom vitamina E in tveganjem za nastanek raka na jetrih. Večji vnos vitamina E s prehrano in z vitaminskimi dopolnili je bil v obeh primerih povezan z nižjim tveganjem za nastanek raka na jetrih, ki je eden izmed najpogostejših vrst raka.

  • Cink

    Že pred 45 leti je bil s strani znanstvenikov odkrit izreden pomen cinka za ljudi, a poglobljeno raziskovanje o delovanju cinka poteka tudi v zadnjih letih (18, 19, 20). Pomanjkanje cinka v državah v razvoju prevladuje po vsem svetu in danes prizadeva kar skupaj 2 milijardi oseb. Glavne manifestacije pomanjkanja cinka vključujejo upadanje rasti, hipogonadizem pri moških, celične imunske disfunkcije in kognitivne motnje. Cink ne samo izboljša celične imunske funkcije, ampak tudi deluje kot antioksidant in protivnetno sredstvo (21). Oksidativni stres in kronično vnetje so vpleteni v razvoj številnih vrst raka. Pri bolnikih z rakom glave in vratu se je pokazalo, da je imelo skoraj 65% teh bolnikov pomanjkanje cinka na podlagi njihovih celičnih koncentracij cinka (22). Stanje cinka je povezano tudi s številom bolnišničnih sprejemov in pojavom okužb. Obstajajo dokazi, ki nakazujejo zanimivo povezavo med cinkom in rakom (23, 24). V študijah in vivo je bilo dokazano, da zdravljenje s cinkom poveča odpornost proti tumorskemu izzivu in zmanjša incidenco spontanih tumorjev pljuč. Laboratorijske študije so zagovarjale tudi zaviralne učinke cinka na histološke spremembe in stanje antioksidantov v koloniji podgan med fazo iniciacije in napredovanja eksperimentalno povzročene karcinogeneze debelega črevesa (25, 26). Študije so jasno pokazale, da dajanje cinka v prisotnosti prokarcinogena 1, 2 dimetilhidrazina (DMH) povzroči zmanjšanje pojavnosti tumorja in bremena tumorja ter globoke spremembe v antioksidativnem statusu z obnavljanjem običajne histološke strukture kolonij. Nedavna raziskava nove skupine je pokazala regulativno vlogo cinka na parametre fluidnosti membran in površinskih nenormalnosti, ki so sledile zdravljenju raka debelega črevesa na podganah (27). Vloga cinka pri raku je dobila še večjo pozornost, saj je bila povezava med pomanjkanjem cinka in rakom ugotovljena v študijah na človeku. Danes obstajajo jasne raziskave, ki dokazujejo, da je pri bolnikih z rakom kompromitiran status cinka v primerjavi z zdravimi ljudmi. Abnet et al (28) je opazil začetno povezavo med cinkom in skvamoznim rakom požiralnika pri ljudeh in njihove ugotovitve so jasno pokazale znatno nižjo povprečno koncentracijo tkivnega cinka pri osebah, ki so razvile raka požiralnika kot pri kontrolnih osebah. Lee et al (29) je tudi poročal, da je vnos prehranskega cinka povezan z zmanjšanim tveganjem za raka debelega črevesa (proksimalni in distalni rak debelega črevesa) pri ženskah po menopavzi. Poleg tega poročilo Prasad et al (30) zagotavlja tudi dokaze, ki temeljijo na pomanjkanju cinka in imunskih motenj ter o vplivu statusa cinka na klinične morbidnosti pri bolnikih z rakom glave in vratu. Pomanjkanje cinka in celične imunske disfunkcije so bile pogosto prisotne pri bolnikih z rakom glave in vratu, pomanjkanje cinka pa je bilo povezano s povečano velikostjo tumorja in celotno stopnjo raka. Abdulla et al (31) je opazil, da se je plazemski cink zmanjšal, razmerje med bakrom in cinkom v plazmi pa je bilo bistveno večje pri bolnikih s skvamoznim karcinomom glave in vratu v primerjavi z zdravimi kontrolami. Znana je tudi vloga cinka pri razvoju in napredovanju malignosti prostate in njeni potencialni uporabi pri preprečevanju in zdravljenju raka prostate (32). Mnogi klinični dokazi dajejo nujno racionalno osnovo za to, da je pomanjkanje cinka pomemben dejavnik pri razvoju in napredovanju maligne bolezni prostate ter, da bi bil lahko cink učinkovit pri preprečevanju in zdravljenju raka prostate (32).

  • Selen

    Mikroelement selen izpolnjuje številne življenjsko pomembne naloge. Danes ima med drugim tudi sloves morebitnega močnega orožja proti raku in drugim boleznim. Izhaja iz zemlje in če je v njej premalo selena, ga premalo dobimo tudi s hrano, ki v tej zemlji raste. V človeškem telesu je največ selena v ledvicah, jetrih, vranici, trebušni slinavki in modih. Selen v telesu deluje kot antioksidant in preprečuje delovanje prostih radikalov, ki škodujejo molekulam deoksiribonukleinske kisline (DNK). Selen je namreč sestavni del antioksidativnega encima glutation peroksidaze, ki varuje celice pred škodljivimi snovmi iz okolja in prehrane. Aprila 2013 so v ZDA na srečanju Ameriške zveze za raziskave raka (AACR) prvič predstavili raziskavo v kateri so potrdili povezavo med vsebnostjo selena in rakom (33). Ugotovili so, da so višje koncentracije selena povezane z zmanjšanjem tveganja za nastanek in napredovanje raka prostate, raka dojk, metastaz (v vseh primerih gre za več kot 60 % nižja tveganja). Že 100 μg selena dnevno zniža tveganje za raka za 50 %. Poleg preprečevanja nastanka bolezni so za selen dokazali, da pomaga upočasniti napredovanje raka pri pacientih, ki ga že imajo. Po mnenju ustanove Life Extension Foundation (34), uporaba selena med kemoterapijo v kombinaciji z vitaminom A in E zmanjša toksičnost kemoterapevtskih zdravil. Mineral poleg tega pomaga “okrepiti učinkovitost kemoterapije, obsevanja in hipertermije, medtem ko istočasno minimizira škodo na pacientovih normalnih celicah; zaradi česar je terapija bolj selektivna,” trdi Patrick Quillin v knjigi Beating Cancer with Nutrition. Dr. Larry Clark z Univerze Arizona je v raziskavi leta 1996 razkril, kako učinkovit je selen kot zaščita pred rakom (35). V študiji je sodelovalo 1312 starostnikov, pokazala pa je, da se je pojavnost raka med tistimi, ki so jemali 200 mikrogramov selena dnevno v obdobju sedmih let zmanjšala za 42 odstotkov v primerjavi s tistimi, ki so jemali placebo. Po navedbah revije Journal of the American Medical Association (36) se je smrtnost zaradi raka pri tistih, ki so jemali selen skoraj prepolovila. Medtem ko rezultati študije potrjujejo, da selen ščiti pred vsemi vrstami raka, to še posebej drži za raka prostate, črevesja in pljuč. Jean Carper je v knjigi Miracle Cures, označila dr. Clarkovo odkritje kot “nepredstavljivo pomembna raziskava o raku”, ki je “premaknila sprejemanje uporabe prehranskih dopolnil kot pomoč pri zdravljenju raka kar za nekaj korakov naprej”. Selen je deležen velike pozornosti ravno zaradi svoje morebitne vloge pri premagovanju raka. Z raziskavama na univerzi Cornell in na univerzi Arizona (37) so ugotovili, da je jemanje 200 mikrogramov selena na dan zmanjšalo število primerov raka prostate za 63 odstotkov, raka črevesja za 58 odstotkov, pljučnega raka za 46 odstotkov ter vseh smrti zaradi raka za 39 odstotkov. Druge raziskave so potrdile, da selen lahko pomaga preprečevati raka jajčnikov, materničnega vratu, danke, mehurja, požiralnika, trebušne slinavke, jeter in tudi levkemijo. Preučevanja rakavih bolnikov kažejo, da se je pri tistih z nizkimi koncentracijami selena v krvi razvilo več tumorjev in se jim je bolezen prej ponovila kot pri tistih z višjimi koncentracijami.

Image

Za vas smo izbrali najkvalitetnejše raziskave na katerih temeljijo zgornje trditve.

Ogled raziskav

Želite izvedeti več o naših izdelkih

Oglejte si naš katalog, kjer izveste vse podrobnosti o naših izdelkih
Ogled kataloga
Image

Viri:

  1. Wolbach SB, Howe PR. Tissue changes following deprivation of fat-soluble A vitamin. The Journal of Experimental Medicine. 1925;42(6):753-777
  2. Lasnitzki I. Hypovitaminosis-A in the mouse prostate gland cultured in chemically defined medium. Experimental Cell Research Volume 28, Issue 1, November 1962, Pages 40-51
  3. Logan WS. Vitamin A and Keratinization. Arch Dermatol. 1972;105(5):748–753
  4. Lotan R. Effects of vitamin A and its analogs (retinoids) on normal and neoplastic cells. Biochimica et Biophysica Acta (BBA) - Reviews on Cancer Volume 605, Issue 1, 12 March 1980, Pages 33-91
  5. Williams SJ, Cvetkovic D, Hamilton TC. Vitamin A Metabolism is Impaired in Human Ovarian Cancer. Gynecologic oncology. 2009;112(3):637-645
  6. Zhang SM, Cook NR, Albert CM, Gaziano JM, Buring JE, Manson JE. Effect of Combined Folic Acid, Vitamin B6, and Vitamin B12 on Cancer Risk: Results from a Randomized Trial. JAMA : the journal of the American Medical Association. 2008;300(17):2012-2021
  7. Eto I, Krumdieck CL. Role of vitamin B12 and folate deficiencies in carcinogenesis. Adv Exp Med Biol. 1986;206:313-30
  8. Ewan Cameron, Linus Pauling. The orthomolecular treatment of cancer I. The role of ascorbic acid in host resistance. Chemico-Biological Interactions Volume 9, Issue 4, October 1974, Pages 273-283
  9. Yeom C-H, Lee G, Park J-H, et al. High dose concentration administration of ascorbic acid inhibits tumor growth in BALB/C mice implanted with sarcoma 180 cancer cells via the restriction of angiogenesis. Journal of Translational Medicine. 2009;7:70.
  10. Yan Ma, Julia Chapman, Mark Levine, Kishore Polireddy, Jeanne Drisko, Qi Chen High-Dose Parenteral Ascorbate Enhanced Chemosensitivity of Ovarian Cancer and Reduced Toxicity of Chemotherapy. Science Translational Medicine05 Feb 2014 : 222ra18
  11. http://selfhealthtoday.org/scientists-call-daction-vitamin-d-deficiency-epidemic. Dostopano 20.2.2018
  12. Garland CF, Garland FC, Gorham ED, et al. The Role of Vitamin D in Cancer Prevention. American Journal of Public Health. 2006;96(2):252-261
  13. https://www.urmc.rochester.edu/news/story/3182/aggressive-breast-tumors-linked-to-vitamin-d-deficiency.aspx. Objavljeno 29.4.2011, dostopano 20.2.2018
  14. http://nutrition.nutricionizam.com/vitamin-d-and-breast-cancer. Objavljeno 17.12.2015, dostopano 20.2.2018
  15. Wang X, Quinn PJ. Vitamin E and its function in membranes. Prog Lipid Res. 1999 Jul;38(4):309-36
  16. Wang X, Quinn PJ.The location and function of vitamin E in membranes (review). Mol Membr Biol. 2000 Jul-Sep;17(3):143-56
  17. Zhang W, Shu X-O, Li H, et al. Vitamin Intake and Liver Cancer Risk: A Report From Two Cohort Studies in China. JNCI Journal of the National Cancer Institute. 2012;104(15):1174-1182.
  18. Ananda S. Prasad, MD, James A. Halsted M.D, Manucher Nadimi MD. Syndrome of iron deficiency anemia, hepatosplenomegaly, hypogonadism, dwarfism and geophagia. AJM October 1961 Volume 31, Issue 4, Pages 532–546
  19. Prasad AS. Zinc is an Antioxidant and Anti-Inflammatory Agent: Its Role in Human Health. Frontiers in Nutrition. 2014;1:1
  20. Mittal P and Dipti B. Role of Zinc in Malnutrition. Ann Nutr Disord & Ther. 2016; 3(1): 1029. ISSN : 2381-8891
  21. Prasad AS. Zinc: role in immunity, oxidative stress and chronic inflammation. Curr Opin Clin Nutr Metab Care. 2009 Nov;12(6):646-52
  22. Prasad AS, Beck FW, Snell DC, Kucuk O. Zinc in cancer prevention. Nutr Cancer. 2009;61(6):879-87
  23. Ho E. Zinc deficiency, DNA damage and cancer risk. J Nutr Biochem 2004 Oct;15(10):572-8
  24. Sliwinski, T., Czechowska, A., Kolodziejczak, M., Jajte, J., Wisniewska-Jarosinska, M. and Blasiak, J. (2009), Zinc salts differentially modulate DNA damage in normal and cancer cells. Cell Biology International, 33: 542–547
  25. Dani V, Goel A, Vaiphei K, Dhawan DK. Chemopreventive potential of zinc in experimentally induced colon carcinogenesis. Toxicol Lett. 2007 Jun 15;171(1-2):10-8
  26. Dani V, Vaiphei K, Dhawan DK. Zinc mediated normalization of histoarchitecture and antioxidant status offers protection against initiation of experimental carcinogenesis. Mol Cell Biochem. 2007;27:595–607
  27. Dani V, Dhawan DK. Membrane fluidity and surface changes during initiation of 1,2 dimethylhydrazine induced colon carcinogenesis: Protection by Zinc. Oncol Res. 2009;18:17–23
  28. Abnet CC, Lai B, Qiao YL, Vogt S, Luo XM, Taylor PR, et al. Zinc concentration in esophageal biopsy specimens measured by X-ray fluorescence and esophageal cancer risk. J Natl Cancer Inst. 2005;97:301–6
  29. Lee DH, Anderson KE, Harnack LJ, Folsom AR, Jacobs DR. Heme, iron, zinc, alcohol consumption, and colon cancer: Iowa women’s health study. J Natl Cancer Inst. 2004;96:403–7
  30. Prasad AS, Beck FWJ, Doerr TD, Shamsa FH, Penny HS, Marks SC, et al. Nutritional and zinc status of head and neck cancer patients: An interpretive review. J Am College Nutr. 1998;17:409–18
  31. Abdulla M, Biorklund A, Mathur A, Wallenius K. Zinc and copper levels in whole blood and plasma from patients with squamous cell carcinomas of head and neck. J Surg Oncol. 1979;12:107–13
  32. Costello LC, Franklin RB, Feng P, Tan M, Bagasra O. Zinc and prostate cancer: a critical scientific, medical, and public interest issue (United States) Cancer Causes Control. 2005;16:901–15
  33. Daniel Plano, Deepkamal Karelia, Manoj Pandey, Shantu Amin, Arun K. Sharma. Development of novel selenium-NSAIDs as potential cancer therapeutics. [abstract]. In: Proceedings of the 104th Annual Meeting of the American Association for Cancer Research; 2013 Apr 6-10; Washington, DC. Philadelphia (PA): AACR; Cancer Res 2013;73(8 Suppl):Abstract nr 5553
  34. https://www.naturalnews.com/016446_selenium_nutrition.html. Dostopano 20.2.2018
  35. Clark LC, Combs GF, Turnbull BW, Slate EH, Chalker DK, Chow J, Davis LS, Glover RA, Graham GF, Gross EG, Krongrad A, Lesher JL, Park HK, Sanders BB, Smith CL, Taylor JR. Effects of Selenium Supplementation for Cancer Prevention in Patients With Carcinoma of the SkinA Randomized Controlled Trial. JAMA. 1996;276(24):1957–1963
  36. Klein EA, Thompson IM, Tangen CM, et al. Vitamin E and the Risk of Prostate Cancer: Updated Results of The Selenium and Vitamin E Cancer Prevention Trial (SELECT). JAMA. 2011;306(14):1549-1556
  37. Combs GF Jr, Clark LC, Turnbull BW. Reduction of cancer mortality and incidence by selenium supplementation. Med Klin (Munich). 1997 Sep 15;92 Suppl 3:42-5

Ostala literatura:

  • •Bareford LM, Avaritt BR, Ghandehari H, Nan A, Swaan PW (2013)Riboflavin-targeted polymer conjugates for breast tumor delivery. Pharm Res 30: 1799-1812
  • Pastorino U, Infante M, Maioli M, et al. Adjuvant treatment of early stage lung cancer with high-dose vitamins. J Clin Oncol 1993;11:1216-1222 
  • Reddy JA, Low PS (1998)Folate-mediated targeting of therapeutic and imaging agents to cancers. Crit Rev Ther Drug Carrier Syst 15: 587-627
  • Rodriguez-Melendez R, Zempleni J (2003)Regulation of gene expression by biotin (review). J Nutr Biochem 14: 680-690 
  • Russell-Jones G, McTavish K, McEwan J, Rice J, Nowotnik D (2004)Vitamin-mediated targeting as a potential mechanism to increase drug uptake by tumours. J Inorg Biochem 98: 1625-1633
  • Yoshizawa K, Willet WC, Morris SJ, et al. Study of prediagnostic selenium level in toenails and the risk of advanced prostate cancer. J Natl Cancer Inst 1998;90:1219-1224
  • Young VR and Newberne PM: Vitamins and cancer prevention: issues and dilemmas. Cancer 47(Suppl), 1226–1240, 1981
  • Yusuf S, Dagenais G, Pogue J, et al. The Heart Outcomes Prevention Evaluation Study Investigators.Vitamin E supplementation and cardiovascular events in high-risk patients. N Engl J Med 2000;342:154-160